• Slika 3
  • Grad Kostel
  • Brzica
  • Žlebe
  • Tromostovje - Žaga
  • Kuželjsko okno
  • Zavrtke
  • Maljnca
  • Planina
  • Kotnica - Žaga
  • Nežica
  • Srček
  • Kuželjska stena
  • Kostel - Trg
  • Razkošje barv
  • Stružnica
  • Srobotnik
  • Sveta Ana nad Srobotnikom
  • Kuželjska stena v jeseni

Etnološke posebnosti

Kulturno etnološka prireditev » TAMBURANJE VA KOSTELE »

Največji praznik v Kostelu je Velika maša, 15. avgusta, ko praznujemo cerkveni praznik Marijinega vnebovzetja. Takrat je Kostel še posebej svečan. Okoli tega dneva se vsako leto spleta zanimiva večdnevna prireditev » Tamburanje va Kostele ». Naziv v kostelščini, svojevrstnem narečju, pomeni poleg igranja na tambure tudi raznovrstno dogajanje, ki se v teh dneh zvrsti. Prireditev je zapolnjena s kulturno, versko, etnološko, ekološko in športno vsebino. Po sveti maši v cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Fari lahko ob sejmu spominkov in izdelkov domače obrti, pestri ponudbi hrane in pijače, ki poteka ves čas prireditve, doživimo prikaz ljudskih običajev, festival etno glasbe, predvsem tamburaške, nastope različnih glasbenih skupin, otroške delavnice, veselico in vsesplošno rajanje.

Kulinarična prireditev KOSTEVSKO ŠIŠILO

Kostevsko šišilo je prireditev, v okviru katere poteka ocenjevanje in pokušina salam, klobas in slanine, ki jih amaterski izdelovalci suhomesnatih izdelkov za lastne potrebe na tradicionalen način predelujejo, sušijo in zorijo na območju Sveta Kolpe.

Kulinarika

Največ jedi je iz krompirja, koruze veliko tudi iz zelja, repe, fižola, kaše, ajde in boba. Značilne jedi so kostelski želodec, kostelski čušpajs, žolca, kostelska kaša, kostelsko zrnje, krompirjevi žganci, potica z ocvirki, pletenica in štruklji. Od pijač pa kostelska rakija, medeno žganje, sadno vino-mošt in domač jabolčni sok. Tradicionalno kostelsko kulinariko s pridihom sodobnosti lahko doživite v Galeriji okusov, v Stari šoli TRIS v Vasi.

 
Kostelski jezik

Kostelsko narečje – kostelščino bi lahko šteli med naravne dialekte, ki nima podlage v pisavi in izrazi še niso standardizirani. Značilna je odprtost, notranja razčlenjenost, celo med vasmi. Kostelščina je posebnost tudi zato, ker ne pozna dvojine. Posebnost se zrcali tudi po tem, da je narečje za nepoznavalca težko izgovorljivo in še teže zapisljivo.

V sodelovanju ZRC SAZU in Občine Kostel smo v letu 2014 izdali narečni Kostelski slovar, obsežno delo domoznanca in jezikoslovca ter duhovnika Jožeta Gregoriča.

 

Kostelska noša

Oblačilna moda v Kostelu je bila v preteklih stoletjih podvržena predvsem vplivom krošnjarstva, ki je ljudem omogočilo višji življenjski standard, ki se je obdržal v obleki in stilu oblačenja.


Ženska noša je krojena dvodelno, z belim spodnjim krilom „untarco“ in zgornjim platnenim krilom na kas „brhanom“. Krilo je široko in v pasu drobno nagubano. Bela bluza „rokafci“ je segala nekoliko čez pas. Na glavi so ženske nosile veliko pečo na „roglje“ in nosile značilne, zelo ozke svilene predpasnike. Okoli pasu so si večkrat ovile volneni raznobarvni širok pas „tkanico“.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so moški začeli nositi črn telovnik „lajbak“, dolge široko krojene lanene hlače, ki so imele spodaj resice, v pasu pa vrvico za zadrgovanje. Srajca „robača“ je imela širok ovratnik in so jo nosili čez hlače. Pokriti so bili z črnim klobukom, okoli vratu pa so si zavezovali raznobarvne svilene rutice z resicami. Nepogrešljiva je bila torba iz platna, volne ali svile, okrašena z raznobarvnimi resicami.

KOSTELSKI OBIČAJI

Zaradi slabih življenjskih pogojev je bilo življenje v Kostelu težko. Skozi zgodovino pa se je izoblikovalo več šeg in navad, ki so vsaj za trenutek polepšale vsakdan Kostelcev in Kostelk. Največkrat so bili to cerkveni ali družinski prazniki, ljudje pa so se jih veselili predvsem zato, ker so bile takrat mize bolje obložene.
Ti običaji so:
• poroka – svatba ali pir
• pust
• Gregorjevo
• Velika noč
• kresovanje
• Velika maša
• Božični in novoletni običaji
• koline
• varovanje pokojnika


TRIJE KOSTELSKI LIKI:

Krošnjar
Krošnjarjenje ali obziranje je bilo v Kostelu razširjeno vse do druge svetovne vojne. Trgovali so z živino, pridelki in platnom po deželah avstrijske monarhije. Hkrati so tihotapili sol, olje olive, tobak in razne dišave v značilnem krošnjarskem košu. Krošnjarji so s seboj nosili tudi neke vrste srečelov, igro fiks-niks.

Kostelska žena
Kostelka je pogosto podpirala vse štiri, ne samo tri, vogale hiše. To se je dogajalo predvsem v zimskem času, ko so možje odhajali po svetu za zaslužkom. Takrat pa je bila običajno številna družina odvisna le od matere, ki je opravljala vsa potrebna dela.

Črednik
Črednik je malo znana beseda, pomeni pa pastirja, ki pase vaško govejo čredo. To je bil v preteklosti praktično poklic, ki so ga opravljali revnejši, manj sposobni fantje in možje.

Vse pravice pridržane © 2011 Creativ, Novi mediji d.o.o., Zavod za kulturo in turizem Kostel